Šaleški razgledi v živo:
O zgodovini topolškega bazena in o zgodbi mondenega kopališča v Topolšici od nastanka do ustanovitve Bolnišnice bosta predavala Špela in Rok Poles.
Špela Poles: »Stari bazen je bil postavljen točno na izvir tople vode«
»Stari bazen« v Topolšici je neuradno imenovanje stavbe, postavljene neposredno nad naravnim termalnim izvirom, ki je »srce« termalnega zdravilišča in iz katerega »izvira« tudi večstoletni sloves kraja. V prispevku so zbrani spomini domačinov in nekdanjih zaposlenih v Topolšici na čas od sredine 20. stoletja do odprtja novozgrajenega zdraviliško-hotelskega objekta leta 1983. Takrat je stari bazen prenehal obratovati kot termalno kopališče, še vedno pa je to edino črpališče termalne vode za Topolšico. Predstavljene so še nekatere spremembe ureditve (za javnost zaprte) stavbe in dejavnosti v njej.
Rok Poles: Od Kačjega kopališča do prestižnega letovišča Dunajčanov
Kronološko nanizani zapisi geologov, zgodovinarjev in obiskovalcev, časopisni članki, prospekti in oglasi zdravilišča, podatki starih katastrov, matičnih in zemljiških knjig prinašajo nova spoznanja o dogajanju okoli toplega vrelca – Toplice v Topolšici. Prispevek tematizira dolgo zgodovino topolškega kopališča od zapisov škofa Tomaža Hrena naprej, zbrani podatki o kmečki rodbini Topličnik - Stopar, ki je vrelec posedovala stoletja. To kmetijo je odkupilo Varčevalno društvo v Šoštanju in jo pričelo spreminjati v letovišče. Tako se je razvilo naravno zdravilišče za zdravljenje z vodo, zrakom in svetlobo po zgledu zdravilišča Arnolda Riklija na Bledu. Naslednji lastnik je uredil fizikalno-prehransko terapevtsko ustanovo, termalno kopališče za naravno oziroma vodno zdravljenje. Nivo zdravilišča je bil prilagojen dunajski klienteli – vrhunski. Po vojni so v Topolšici ustanovili sanatorij za pljučno tuberkulozo, kar ni bilo več združljivo z mondenim dopustnikovanjem, hkrati pa je kopališče izgubilo elitno avstrijsko klientelo.